Zaščito intelektualne lastnine urejajo nekateri pravni instrumenti, ki so na tem področju precej učinkoviti. Omogočajo zaščito vseh vrst intelektualne lastnine, poleg tega nekatere pravice veljajo že samodejno, brez potrebe po registraciji ali prijavi. Šibka točka pa je ta, da je zlorabo intelektualne lastnine težko zaznati in preganjati. Kršitev patenta je en izmed očitnih primerov, kako lahko zloraba intelektualne lastnine zelo škoduje imetniku pravic, ki pa se pred tem ne more konkretno zaščititi oziroma zlorabe preprečiti.
Tudi blagovna znamka, ki je med najpogosteje uporabljanimi oblikami zaščite intelektualne lastnine, ni povsem učinkovita v boju proti zlorabam. Geografska omejenost veljavnosti zaščite je en izmed razlogov za to, da se lahko znamka zlorablja v tem sivem območju, dodaten razlog pa je še ta, da znamka velja le za določene kategorije izdelkov. Imetnik blagovne znamke pa ni varen niti pred zlorabo neposredne konkurence – to je namreč zelo težko odkriti, kazni pa večinoma ne morejo povrniti nastale škode.
Kršitev patenta je običajno kompleksnejša kršitev in zahteva več truda pri odkrivanju in dokazovanju krivde. Patenti se namreč nanašajo na konkretne domislice, v ozadju katerih je uporabna ideja. Zloraba ideje lahko vodi v izdelavo na las podobnih rešitev, ki pa morda niso zaščitene v ozkem dosegu patenta. Blagovna znamka je na drugi strani običajno opazen znak, katerega kršitev je lažje zaznati, čeravno ni nujno, da je to tudi enostavno dokazati. Tako kršitev patenta kot znamke pa mora zaznati in prijaviti imetnik pravic sam. Tudi to je velika pomanjkljivost trenutne ureditve zaščite intelektualne lastnine.